Aktualno

Udeleženci krožka Spoznajmo kraje v naši okolici so se potepali po RAKI

Preberite, kaj zanimivega nam je napisal gospod Slavko Pirc, animator krožka.

Za nami je čudovita ekskurzija. Imeli smo enkratno vreme in enkratne gostitelje. Čeprav smo si ogledovali Rako več kot 5 ur, vsega nismo uspeli videti. Na Raki nas je sprejela gospa Justina Molan, bivša ravnateljica tamkajšnje osnovne šole. V uvodu nam je povedala nekaj o začetkih Rake ter začetkih tamkajšnje osnovne šole. Nato nas je prevzel gospod župnik Franc Levičar ter nam predstavil mogočno raško cerkev ter nekaj najpomembnejših prebivalcev Rake: župnika Andreja Reclja, prevajalca Gorskih bukev, Antona Tavčarja in njegovega nečaka pisatelja Ivana Tavčarja, sadjarja, vrtnarja in čebelarja Martina Humka ter njegovega brata šolnika in ilustratorja Dragotina ter na koncu še očeta »raške čbule« Antona Ulčnika.

S tem pa se je ogled Rake šele začel. Gospa Justina nas je popeljala po vasi ter nas opozarjala na pomembnejše zgradbe: znane gostilne, kot je Tratnikova in bivša Bonova, ki je ni več, šolsko stavbo iz leta 1902 in novejše šolske zgradbe iz 70. let, večnamenski center, kjer je zdravstveni dom, zavarovalnica, trgovina in še kaj. Nato smo se mimo pokopališča povzpeli do današnjega župnišča, ki je nastalo iz nekdanjega stražnega stolpa. Tu smo se lahko prepričali o nekdanjem strateškem položaju Rake, saj se od tu vidi dolina Krke skoraj od Novega Mesta do Brežic.

Od župnišča smo se mimo kaplanije ponovno spustili na glavni raški trg ter nato do gradu. Tam nas je sprejel gospod Alojz Kerin. Predstavil nam je burno zgodovino gradu, pa tudi burne dogodke po odhodu usmiljenih sester, ki so živele v gradu od leta 1948 do 1998, ko niso več zmogle same vzdrževati stavbe.

Po odhodu redovnic so se začeli za grad žalostni časi. Opremo so izropali, a ne okoličani. Celo noč so vozili kamioni knjige, slike, pohištvo. Nikoli pa ni nihče niti skušal ugotoviti, kdo je vse to odpeljal in kam. Prazen grad je nato propadal, dokler ga ni odkupil sedanji lastnik Rok Mejak, poslovnež in navdušen starinar. Ta ga je z lastnimi sredstvi in v veliki meri tudi s svojim delom obnovil, vanj pa pripeljal novo opremo starinskega pohištva. Pri tem so mu sosedje veliko pomagali.

Ogled gradu je bil nepozaben. V sobah je pohištvo nameščeno tako, kot je bilo v času dejanskega bivanja v njem. V vsaki sobi je čutiti, kot da se bodo vsak čas pojavili grajski prebivalci. Iz gradu smo se napotili mimo hiše Alojza Ulčnika, očeta raške čbule, v Hišo cvička, kjer domuje tudi Cvičkova ambasada. Tam nas je sprejel gospod Alojz Šiško, predsednik Društva vinogradnikov Raka. Predstavil nam je delo društva ter gradnjo njihove društvene hiše. Zgradili so jo s prostovoljnim delom sami člani društva ter z oživitvijo tega dela Rake s prireditvami vzpodbudili tudi lastnike okoliških hramov, da so jih le ti obnovili ter jih ob prireditvah odprli za obiskovalce. Tu so nas Račani tui pogostili s svojimi pridelki: svojim cvičkom, domačo klobaso in slanino, kruhom in seveda tudi z raško čbulo.

Ekskurzija je enkratno uspela. Zato se še enkrat zahvaljujem našim gostiteljem: gospe Justini Molan, župniku Francu Levičarju ter predsednikoma gospodoma Alojzu Kerinu in Alojzu Šišku.

Vse novice