Skrb za okolje – kako se ponovno povezati z naravo
Erasmus mobilnost zaposlenih, Trapani, Sicilija (26.–31. maj 2025)
Direktorji članic Združenja izobraževalnih in svetovalnih središč Slovenije smo se zadnji teden v maju udeležili Erasmus mobilnosti v italijanskem Trapaniju. Tečaj z naslovomSkrb za okolje – kako se ponovno povezati z naravo je potekal pod okriljem Europass Teachers Academy, vodila ga je energična Beatrice D'Angelo.
Teden nam je ponudil temeljit premislek o trajnostnem načinu življenja, ki postaja nuja, če želimo prispevati k ohranitvi planeta za naše nove rodove.
Začeli smo z razmislekom, kaj nam pomeni narava. Naravo si razlagamo različno – kot prostor miru, energije, naravnih prvin. Enotni smo bili, da stik z njo zmanjšuje stres in krepi notranji mir. Z metodo viharjenja smo raziskovali trenutke, ko smo tesno povezani z naravo in kako to občutimo in razloge, zakaj se sodoben človek od nje oddaljuje (hitenje, digitalni stres ipd.).
Namig za ohranjanje ravnovesja: po vsaki uri dela z računalnikom si vzemi eno minuto za pogled skozi okno, zazri se čim dlje, v najbolj oddaljeno točko.
BBC-je video A World Without Humans nas je spodbudil k razmisleku o vplivu človeka na okolje. Podali smo se na ulice Trapanija in iskali primere povezovanja naravnega in urbanega v pozitivnem in negativnem smislu. Fotografije smo uporabili kot iztočnico za pogovor o onesnaževanju, odpadkih in pomankanju zelenih površin v mestih. Predstavljen je bil koncept biofilije – prirojene človekove potrebe po stiku z naravo.
Spoznali smo okoljska oblikovalca Cristiano in Federica, ki sta nam predstavila navdihujoč projekt ponovne uporabe starih ribiških mrež, iz katerih nastajajo uporabni, modni izdelki. Projekt je primer dobre prakse krožnega gospodarstva, v katerem sodelujejo tudi lokalni ribiči.
V skupinah smo razpravljali o okoljskih praksah v naših okoljih. Ugotovili smo, da imamo v Sloveniji številne primere dobrih praks, zlasti v okviru dejavnosti ljudskih univerz. Dan smo zaključili s temo trajnostne potrošnje in opozorili na nevarnost pretiranega aktivizma (npr. eco-anxiety). Beatrice je predstavila konkretne primere: naravna čistila, kozmetika, embalaža iz voska, uporaba steklenic ipd.
Posvetili smo se trajnostnemu odnosu do hrane. Po uvodni razpravi smo na terenu raziskovali izvor hrane. Ugotovili smo, da hrana pogosto prihaja iz različnih delov sveta, tudi ko bi lahko bila lokalna. Spoznali smo orodje food miles, ki meri, koliko kilometrov je prepotovala hrana ali sestavine posameznega izdelka in kakšen je v tem primeru njen okoljski odtis. Posebno pozornost smo namenili problematiki rastlinjakov v Španiji, kjer intenzivna pridelava sadja in zelenjave za vso Evropo povzroča številne okoljske in socialne izzive.
Dotaknili smo se velike problematike, zavržene hrane – kar tretjino pridelane hrane letno zavržemo. Pogovorili smo se o konkretnih načinih zmanjševanja odpadne hrane: načrtovanje obrokov, pravilno shranjevanje, zamrzovanje viškov, priprava domačih zalog.
Učenje v naravi - obiskali smo permakulturni vrt v Castelluzzu. Kljub neurejenemu videzu se vrt ravna po naravnih zakonih. Gostiteljica Milena je predstavila vrt kot prostor sobivanja in zeliščni zaklad narave. Spoznali smo številna zelišča in njihovo uporabo: od rožmarina, žajblja in pelina do timijana, šetraja in ognjiča. Njihov vonj, zdravilne lastnosti in uporaba v vsakdanjem življenju so nas navdušili. Zelišča smo tudi sami uporabili pri pripravi prigrizka: 20 sveže nabranih in sesekljanih zelišč, suhe grozdne jagode, mlada čebula, limonin sok in olivno olje. Preprosto, a okusno – vse s permakulturnega vrta. Obisk nas je spodbudil k razmisleku o tem, kako pomembno je vračanje k naravi, skrb za okolje, odgovorno potrošništvo in ohranjanje znanja naših prednikov.
Zadnji dan smo namenili evalvacini in refleksiji. Pripravili smo konkretne ideje za prenos v prakso, akcijske načrte za prenos vsebin v domače okolje, skozi projekte, delavnice, in medgeneracijske izmenjave znanj.
Program smo zaključili s prijetnim druženjem in obljubo, da ostanemo stiku, pridobljena znanja prenesemo v svoja okolja in vsak dan razmislimo, kaj malega lahko danes prispevam k veliki nalogi ohranitvi platna za naše potomce.
Vse dni našega izobraževanja je nastajal blog. Vabljeni k branju.
Nataša Kršak, LU Krško
