NA LJUDSKI UNIVERZI HODIMO…

Med številnimi krožki, ki jih Ljudska univerza Krško nudi osebam v tretjem življenjskem obdobju, so tudi Pohodi in ekskurzije.

Udeleženci v tem krožku prihajamo iz krške, sevniške in brežiške občine in vsako leto nas je več, v študijskem letu 2019/20 na koncu že 25. 

Ženske smo v večini, družimo pa se še s tremi moškimi. Udeleženci tega krožka smo odgovorni ljubitelji narave, ki se zavedamo mnogoterih dobrobiti hoje v naravi. Držimo se antičnega pregovora 'zdrav duh v zdravem telesu'. S hojo si krepimo telesno zdravje: naše sklepe, mišice, srčno-žilni sistem, pljuča, imunski sistem, gibljivost v starejših letih. 

Hoja pozitivno vpliva tudi na naše umsko zdravje. Po novejših raziskavah nevroznanstvenikov ima gibanje močan vpliv na naše možgane, saj spodbuja nastajanje novih možganskih celic in povezav med njimi, preprečuje propadanje le-teh, vpliva na nastajanje novih žil v možganih in s tem povečujejo njihovo prekrvavljenost, kar vse pozitivno vpliva na naš spomin in počutje. Prav tako hoja dobro učinkuje na naše duševno zdravje. S hojo v naravi se sproščamo, zmanjšujemo stres, si pomagamo pri depresiji. S hojo spodbujamo izločanje hormona endorfina, ki je naravni blažilec stresa in bolečine. 

Sociološka plat naše hoje v naravi je tudi pomembna. Z druženjem se spoznavamo z novimi ljudmi, imamo različne pogovore z različnim ljudmi, slišimo različna razmišljanja, ki nam lahko kdaj pomagajo razrešiti kakšno osebno težavo. Marsikaj novega zvemo in se naučimo. Veliko se šalimo in smejimo, kar je znak, da se nam sproščajo endorfini. Hoja po različnih krajih ima navsezadnje poučno funkcijo. Vidimo in spoznavamo nove kraje, ki največkrat niso tako oddaljeni, pa jih žal ne poznamo, ali pa obudimo spomin na že videno. 

 V začetku oktobra se zberemo, povemo svoje želje in predloge, naša mentorica Urška, izkušena pohodnica in planinka, sestavi načrt pohodov in vsak drugi petek se podamo na pot. 

Po navadi se zberemo ob krški tržnici ob 9. uri. Če je naš cilj nekje blizu, gremo ves čas peš, za bolj oddaljene cilje se do določene izhodiščne točke peljemo z nekaj avti in potem krenemo na pot. Običajno so te poti dolge okrog 10 km. Naša mentorica Urška preveri stanje vsake poti par dni pred dogovorjenim datumom, da ne bi naleteli na kakšno oviro, za kar smo ji zelo hvaležni. 

Naš prvi pohod v študijskem letu 2019/20 je bil 11. oktobra na Zdole. Zbrali smo se pri tržnici na Vidmu, se pozdravili z novimi pohodniki in z avtomobili odpeljali do Dolenje vasi. Pri cerkvi Sv. Marije smo začeli pot proti Črni mlaki. Vzpenjali smo se skozi gozd po čebelarsko-vinogradniški poti. Na vrhu grebena se nam je odprl lep razgled na Zdole, Zgornjo Pohanco in Oklukovo goro. Na Zdolah nas je pričakala prijazna predstavnica turističnega društva in nam predstavila svoj kraj in njihove številne aktivnosti. Po kratkem klepetu ob kavici smo krenili na pot mimo stare šole, potem pa zavili po gobarsko-dninarski poti navzdol mimo vodnega zajetja proti Dolenji vasi. Preživeli smo lep sončen dan. Pot je bila prijetna in nezahtevna. 

25. oktobra je bil naš cilj malo bolj oddaljen, in sicer Kum. Na Kumu smo bili že drugič, vendar za razliko od lanskega pohoda nas je tokrat pričakal ves ožarjen s soncem. Kar nismo mogli verjeti, da že vidimo stolp, pa smo komaj krenili z Malega Kuma. Prekrasni razgledi na vrhove široko po naši deželi so nas očarali. 

8. 11. smo se podali po sromeljskih hribih. Pot, večinoma med vinogradi, je zelo razgibana, z mnogimi izviri. Zapeljali smo se do Silovca. Predsednica tamkajšnjega turističnega društva nas je seznanila z nekaj podatki o njihovi krajevni skupnosti. Lepo skrbijo za stare vodnjake, spomenike, ribnike in poti. Iz Silovca smo se podali na pot po gričevnatem terenu. Najprej po poti skozi gozd mimo globeli, kjer po skalovju teče potok. Kmalu smo prispeli do prvega vinograda, kapele, v bližini naj bi bila tudi ajdovska jama. Po ovinkasti poti smo prispeli do prve in edine ekološke ribogojnice v Sloveniji ob izviru potoka Sromljica. Lastnik nam je prijazno razkazal korita in drstišče, pa še pogostil nas je. Pot smo nadaljevali preko travnika, se vzpeli po hribu in prispeli do izhodišča. Milkina potička pa je bila lep zaključek našega potepanja po sromeljskih gričih. 

22. 11. smo se v sivem, meglenem jutru namenili na Veliki Trn. Najprej z avti do Brezovske Gore, potem pa nas je Jože vodil preko travnikov, skozi gozd mimo studenca Dul v globeli, kjer stoji rezbarija Sv. Krištofa, zavetnika romarjev. Po uri in pol hoje smo prispeli na vrh hriba s cerkvijo Sv. duh. Tu nas je razveselilo sonce in imeli smo čudovit razgled na reko Savo in hribe preko Save. Pot nazaj pa je bila spet zavita v meglo in zelo smo bili veseli, da smo v dolgotrajnih meglenih dnevih le ujeli nekaj sončnih žarkov. 

 Naš peti pohod je bil na miklavževo na Bohor. Jutro je bilo hladno, megleno in hitro smo se z avti odpeljali do vasi Jablance. S ceste smo krenili po poti, kjer nas je skoraj ves čas spremljalo žuborenje vode, ki se je z vseh bregov zlivala v grapo. Bujno zelenje je ponekod prekrivala tanka koprena snega, ledene sveče v potoku pa so se kaj kmalu zasvetile v soncu, ki je prebijalo skozi meglice in krošnje dreves. Pot nas je vodila nad slapom Ubijavnik mimo visokih smrek in bukev in prispeli do partizanske bolnice, ki je nudila zatočišče ranjenim partizanom v letih 1943/44. Po kratkem postanku smo se vrnili na pot proti koči. Veter je razpihal meglo in oblake in kmalu smo vsi veseli prispeli do koče. Malo smo posedeli ob živahnem klepetu in se nastavljali sončnim žarkom. V dolino smo se vrnili po običajni poti, ki pa je bila za nekatere še neznana. Veseli, da smo ujeli lep sončen dan in si napolnili pljuča s svežim zrakom, smo se po štirih urah razšli. 

Leto 2019 smo zaključili s pohodom na Armes pri Senovem. Najprej z avtomobili do železniške postaje v Brestanici, potem pa v nič kaj prijaznem sivem jutru peš po novi kolesarski poti skozi dva predora in mimo TE Brestanica do Senovega. Najprej smo si v kletnih prostorih tamkajšnje osnovne šole ogledali lepo predstavljen rudniški rov in od predsednika senovškega turističnega društva izvedeli marsikaj o senovškem premogovniku, od odprtja le-tega leta 1796 do zaprtja po skoraj 200 letih. Dobili smo nazorno predstavo, kako je zgledalo težko delo rudarjev globoko pod zemljo. Prišli smo iz 'rova', in zunaj nas je pričakal sončen dan. Namenili smo se k vznožju hriba Armes. Precej strma in ozka pot nas je vodila na vrh hriba, navzdol pa smo ubrali položnejšo pot, od koder smo imeli lep razgled na Senovo in Brestanico. Na koncu pa smo se družili še ob kavici in pogovoru o naših poteh prihodnje leto. Z voščili in objemi smo se za to leto razšli. 

Naš prvi pohod v novem letu je bil 3. januarja. Bil je lep, hladen zimski dan in pohodniki smo se namenili na Sremič. Zbrali smo se v precejšnjem številu, saj smo po praznikih že vsi pogrešali pošteno hojo navkreber, da se naša pljuča dobro predihajo. Strma pot nas je vodila mimo naselij, po nekdanjih trapistovskih travnikih in gozdovih, med vinogradi in prispeli smo na Grmado. Jasen dan nam je omogočil prelep razgled spodaj pod nami na reko Savo, daleč pred nami pa na Bohor, Lisco, Javornik, Kum na eni strani, in Gorjanci, Sljeme na drugi. Celo delček Kamniških Alp je bil viden. Nas pa je videl prijazen lastnik vinskega hrama ter najbrž opazil, da smo po hoji navkreber precej razgreti, in nam ponudil okrepčilo, ki je zelo prijalo. Podali smo naprej proti našemu drugemu cilju, cerkvi Sv. Mohorja. Najprej malo po poti navzdol, potem spet navkreber do cerkve. Ta razgibana pot 'doli, gori' je sprožila kar nekaj šal in dobrega razpoloženja. Pri cerkvi smo bili spet deležni lepega razgleda na Senovo in Brestanico. 

 Kljub zelo meglenemu in neprijaznemu dnevu smo se 17. januarja podali na malo krajšo pot od krške hidroelektrarne do Rožnega, kjer je domačin iz obrežnega lesa izklesal kip soproge ameriškega predsednika. Enolična, morda malo dolgočasna pot ob Savi. Ravno gladino reke Save je kdaj pa kdaj vzvalovilo nekaj belih labodov. Bolj kot pot in narava nas je tokrat zamotil klepet o tedaj najbolj vroči temi – pričakovani rokometni tekmi med Slovenijo in Islandijo v Malmöju, še toliko bolj, ker je med pohodniki tudi oče našega državnega reprezentanta Nejca Cehteta. Kot smo zvečer videli, je ravno Nejc v zadnji sekundi polčasa zadal lep gol, na koncu pa so naši fantje zmagali. 

Zadnji dan v januarju smo se odpravili na podsredški grad. Želeli smo se do Podsrede peljati z avtobusom, a ker ni dobrih zvez, smo morali spet z avti. Iz trga Podsreda smo se podali po obnovljeni učni poti skozi gozd proti gradu. Dan je bil precej vetroven, a ne prehladen, pot pa lepo urejena, prijetno mehka, posuta s sekanci. Ob poti več zelo domiselnih informativnih tabel s podatki o tamkaj rastočih drevesih in drugih rastlinah, živalih. Navdušeni nad urejenostjo poti, dobro razpoloženi po kratkem postanku za prigrizek, smo prispeli do gradu in potem naprej po makadamski cesti nazaj v dolino. Pred nami so se kazali hribi vzhodne Slovenije: Boč, Donačka gora, Svete gore. Na začetku poti so nas pozdravljali zvončki, na povratku pa veliki cvetovi telohov. Res lepa pot, zelo primerna za družine z mlajšimi otroki. 

Za prvi februarski pohod nam je dala zamisel naša sopotnica Nada, ki prihaja iz sevniškega konca. Z avti smo se pripeljali do hidroelektrarne Blanca, potem pa uro hoje po gozdni poti do Žigrskega Vrha na levem bregu Save. Spet smo se navduševali nad razgledi na vse strani: na vzhodu vas Čanje, na severu Lisca, pa številna manjša naselja s cerkvami in v ozadju vrh Kuma, na jugu reka Sava, cerkev Sv. duha na Velikem Trnu. Prijeten in nezahteven pohod, ki ga je Nada še posladkala z dobrim jabolčnim zavitkom. 

 Enajsti pohod, a tudi nenačrtovano zadnji, smo imeli konec februarja na Bočje nad Podbočjem. Do Podbočja smo se zapeljali z nekaj avtomobili. Pri cerkvi Sv. križ smo si ogledali kip leva, ki je del rimske nagrobne arhitekture. Dan je bil sončen, vetroven, vidljivost dobra. Pot mimo več kamnitih mostov čez Krko je že od začetka zanimiva. Vzpenjali smo se po gozdni poti, med številnimi vinogradi in vikendi in prispeli na vrh, kjer smo si privoščili postanek zaradi prelepega razgleda na strugo reke Krke in Krško polje. V daljavi pa so se bleščali zasneženi vrhovi Kamniških Alp, sledili so zasavski in posavski hribi in pogled se je ustavil na Sljemenu. Če smo na prejšnjih poteh videli prve znanilce pomladi, zvončke, trobentice, telohe, so nas tokrat pozdravljali še ostali znanilci pomladi: pasji zobi, vetrnice, pljučniki, vijolice, žafrani, ob ličnem lesenem hramu pa lepo cvetočo marelico. Ptički pa so že spomladansko žvrgoleli. Pa še nek vinogradnik je prekinil svoje delo in nas povabil na požirek. Polni lepih vtisov smo se zadovoljni začeli spuščati po poti navzdol, ko nas je zmotil, presenetil in malce vznemiril močan, nenavaden, še nikoli slišan pok. Sledila so različna ugibanja, potem pa smo med hojo pozabili na to. Doma smo iz medijev izvedeli, da je nekje nad Hrvaško in Slovenijo eksplodiral meteorit. Nenavaden, redek dogodek, dogodek za zapomniti. 

Naslednja pot naj bi bila 13. marca na Celjsko kočo. A na to pot se nismo mogli podati zaradi razglasitve epidemije koronavirusa v naši državi. 

Naši pohodi v letu 2019/20 so bili v nečem drugačni od prejšnjih dveh let. Na predzadnji poti na Bočje nas je presenetila močna eksplozija meteorita, kar se ne zgodi pogosto. Ker letos ni bilo prave zime, ampak podaljšana jesen in prezgodnja pomlad, smo zaradi dobrih vremenskih razmer lahko svoje načrtovane poti vsakič uresničili, za razliko od prejšnjih let, ko smo morali zaradi neugodnih vremenskih razmer kakšen pohod odpovedati in prestaviti. A zadnji poti na Celjsko kočo smo se morali prisilno odpovedati zaradi razglasitve epidemije koronavirusa in posledično omejitve druženja in gibanja. Delovanje narave je pač nepredvidljivo. Kaj nam narava želi povedati? Jo znamo poslušati in jo bomo hoteli slišati tudi potem, ko nas virus ne bo več tako ogrožal? Bomo pripravljeni odločiti se za prepotrebne spremembe našega odnosa do narave in odnosov v družbi? Upajmo!!! In upajmo, da se bomo jeseni lahko spet družno podali na nove poti?! 

Zapisala ANA, članica krožka Pohodi in ekskurzije, Univerza za tretje življenjsko obdobje pri LU Krško