Ljubezen do gozda kot navdih za vseživljenjsko učenje

Lokalna zgodba o uspehu: Intervju z Jožetom Prahom

Jože Prah, revirni gozdar, mentor in človek modrih misli, je skozi svoje bogato delo razvil globoko razumevanje narave in pomena vseživljenjskega učenja. Leta 2004 je postal prejemnik Priznanja ACS za promocijo učenja in znanja. V intervjuju nam je zaupal, kaj ga je navdihnilo k nenehnemu učenju, kaj meni o pomembnosti študijskih krožkov ter zakaj je narava najboljša učiteljica.

Kaj vas je spodbudilo, da ste se začeli ukvarjati z vseživljenjskim učenjem?

Moje delo kot revirni gozdar je vsebovalo svetovanje lastnikom gozdov na različnih področjih, največ v povezavi z gozdom – izbira dreves za posek, nega gozda, načrtovanje itd. Vendar je bilo samo to premalo. Mnogokrat sem od starejših slišal veliko čudovitih resnic, ki so se navezovale tako na gozd kot širše. Te resnice sem preverjal in jih skušal oplemeniti z znanjem iz drugih virov. Organiziral sem vrsto tečajev za delo v gozdu. In mnogokrat sem imel možnost prepoznavati različna znanja, ki so šla iz roda v rod. Leta 1998 sem opravil tečaj za mentorja Študijskih krožkov na ACS. Takrat so moja prizadevanja prepoznali tudi v službi in vse to je botrovalo, da sem se z ljubeznijo pričel ukvarjati z vseživljenjskim učenjem. Pa še eno izjemno srečo sem imel. To, da sem bil vedno v krogu izjemnih ljudi in povezan s skrivnostjo gozda.

Kateri so ključni projekti, na katerih ste delali, da bi spodbudili vseživljenjsko učenje v svoji skupnosti ali organizaciji?

Razvoj podeželja, CRPI, Oglarska dežela, Splavarjenje v Radečah, Lesna biomasa, izkoristljiva v energetske namene, Evropske pešpoti, Gozdne učne poti, Tematske poti, Študijski krožki, Mednarodno leto gora, Mednarodno leto gozdov, Ustanovite ekološkega gibanja, Ustanovite Društva za razvoj slovenskega podeželja, Ustanovitev društva oglarjev Slovenije, Povezovanje lastnikov gozdov, Sodobna nega gozda, Posavski gozd – les, Les je lep, Zelena okna, Branje v gozdnih knjižnicah …

Kateri je po vašem mnenju najpomembnejši dejavnik pri spodbujanju ljudi, da se odločijo za učenje skozi vse življenje?

Srčnost in igrivost. Ter spoznanje, da ima prav vsak človek svoj talent. Važno je, da ga znamo najti, prepoznati. Tudi mentor mora sam goreti, če želi spodbuditi druge.

Kako vas gozd motivira pri delu na področju vseživljenjskega učenja?

Naša dežela, naše okolje se nenehno iskri. In iskricam zelenja velja prisluhniti in se jim predati. Potopimo se v gozd, med drevesa. Potopimo se med griče, hribe in doline. Potopimo se v gore. Ta idealnost terapije hoje nas zaznamuje in nagradi. Vsakega posebej, vsakega drugače. Saj v naravi je ena velika resnica, ki veleva, da je vse prav in da se vse spreminja. Ni tekmovanja, kot ga človek pozna, in ni stresa, kot ga človek pozna, temveč ljubezen in občutenje. Ni se nam potrebno bati, da bomo napadeni. Ni se nam potrebno pripravljati za napad ali beg. Samo smo. In ta svojstvenost je lahko vedno z nami, vedno se lahko potopimo, če le želimo.

Ste mentor številnih študijskih krožkov. Kakšne so prednosti te vloge?

Prednosti vidim v kvalitetnem druženju ob odličnosti iskanja odgovorov, kaj si želimo, kako se bomo naučili in kako bomo naše znanje delili.

Študijske krožke lahko povežemo z besedami Jonatana Livingstona Galeba: »Podajmo se tja, kamor nas vleče srce. Začnimo se učiti tisto, kar se resnično želimo naučiti. Ko se učimo, kar imamo zares radi, nam noben napor ni odveč. Takšno učenje je prijetno. Nobene potrebe ni, da bi bilo učenje težko. Saj živimo zato, da bi bili srečni.«

Študijski krožki so v Radečah prisotni 25 let. So utečena stalnica s skupnimi vrednotami v učenju, sodelovanju in spoštovanju. Krožki se rodijo in delajo, nekateri nato ugasnejo, drugi pa živijo več let. V teh letih se je nanizalo skoraj 100 študijskih krožkov pod različnimi imeni.

Leta 2004 ste prejeli Priznanje ACS za promocijo učenja in znanja. Kako doživljate prejem priznanja za vaše delo na tem področju?

Vsak ob svojem zaključku pusti sledi, ki so vidne še dolgo. Ostajajo spomini in spoznanja, da skupaj zmoremo več, da je s prostovoljnim sodelovanjem in prizadevanjem mogoče doseči pomembne cilje.

Kaj bi svetovali posameznikom, ki se še vedno oklepajo prepričanja, da se učenje konča po zaključku formalnega izobraževanja?

Najprej, morali bi znati bolj kvalitetno zabrisati formalno in neformalno izobraževanje.

Rekel bi: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel. Kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Tako je pred leti zapisal alpinist Nejc Zaplotnik in zelo se strinjam z njim.

Potopite se v gozd in pragozd. Gozd bo z vami obnemel in vam dal mir. Pusti vas, da zgolj ste in nič več. In to je največ. Dovolimo ljudem svojstveno učenje!

Jože Prah nas skozi svoje izkušnje uči, da vseživljenjsko učenje ni le proces pridobivanja znanja, ampak način življenja, ki temelji na ljubezni, spoštovanju in povezanosti z naravo ter skupnostjo. Njegovo delo in predanost nas spodbujata, da tudi sami stopimo na to pot in odkrijemo radosti, ki jih prinaša neprestano učenje. Kot pravi sam: »Sreča je v ljudeh in naravi, in mi imamo vse!«

Projekt vodi Andragoški center Slovenije, sofinancirata ga Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada plus (ESS+).